Nekje leži majhen otok, na katerem živijo ljudje dveh vrst, lihi in sodi. Za pogovor med otočani veljata naslednji pravili:

1. Če neka oseba izreče drugi osebi neko izjavo, potem je ta izjava resnična natanko tedaj, kadar sta osebi iste vrste.

2. Če pa izjava ni namenjena drugi osebi (recimo, da oseba govori sama sebi), bo lihova izjava resnična, sodova pa lažna (obnašajo se torej kot vitezi in oprode).

V nalogah bomo otočane označevali s črkami A, B, C... V vsaki nalogi bo šlo v splošnem za druge prebivalce. To je, A je prva oseba, ki nastopa v nalogi, B je druga itn. Kadar bo A povedal B-ju izjavo X, bomo pisali A B-ju: "X". Če bo A govoril nasploh, pa A: "X".

a) Tokrat imamo dva prebivalca, A in B.
A: "Oba sva liha."
B: " Če je A lih, potem sem tudi jaz."

Kaj sta?

Odgovor:

b) A: " Če sem jaz lih, potem je tudi B lih."
B A-ju: "Jaz sem lih."

Kaj sta?

Odgovor:

V naslednjih nalogah nastopajo po trije otočani, ki jih označujemo A, B in C.

c) A: "Vsi trije smo lihi."
B C-ju: "A je lih, jaz sem sod."
C A-ju: "Z B sta liha."

Kaj lahko sklepamo?

Odgovor:

d) A: " Če je B lih, potem smo vsi."
B C-ju: "Največ eden med nami je lih."
C A-ju: "Nobeden ni lih."

Kaj lahko sklepamo?

Odgovor:

Zdaj je vprašanje še, ali je na otoku zlato.

e) A: "Ni res, da nobeden med nami ni lih, toda na otoku ni zlata."
B C-ju: "Natanko eden med nami je lih ali pa na otoku ni zlata."
C: "Ni res, da sta vsaj dva med nami liha, toda na otoku je zlato." Kaj lahko sklepamo?

Odgovor: